Najboljša odločitev v življenju

»Draga moja Vesna. Če vas bosta kakšna mami ali oče kdajkoli vprašala za mnenje o posegu SDR, jima, prosim, prenesite mojo izjavo, da je bila to najboljša odločitev v našem življenju,« sem danes s solznimi očmi dahnil eni od Mišinih fizioterapevtk.

Ob tem sem imel kaj videti. Moja borka je popolnoma vzravnano, brez kakršne koli sledi črke C na hrbtenici sedela na nestabilni fizioterapevtski kocki, dlani pa je položila na drugo, višjo, a ravno tako nestabilno kocko in se, ne da bi se navzgor povlekla z rokicama (če bi to naredila, bi se višja kocka seveda prekucnila) brez vidnejših težav postavila na noge. Ob tem je naredila zdaj že njeno značilno grimaso »eye of the tiger« (verjetno boste brez težav uganili, čigavo maslo je to) in se prisrčno nasmejala. »Vidiš, tata?«

Je bila tista januarska odločitev, da sprejmeva izziv in se podava na dolgo pot v neznano ter najino borko podvrževa tvegani operaciji hrbtenjače, preprosta? Niti slučajno. In če bi katerikoli starš od Nove Zelandije pa vse do Havajev izjavil, da je bila odločitev o tem, da bo svoj največji zaklad prepustil čarobnim rokam dr. T.S. Parka (pa najsi je operacijo nato plačal sam ali ga je »častil« zdravstveni sistem), lahka, bi najverjetneje lagal. Hej, to so vendar naši otroci in čeravno je dr. Park življenje izboljšal že več kot tri tisočim mladim borcem in pri niti enem ni prišlo do najmanjših zapletov, nikjer ne piše, da so ti nemogoče. Možnost zanje je seveda močno zmanjšana, ni pa nemogoča. Ko sva z Majo januarja na URI Soča slišala mnenje dr. Hermine Damjan, da je Miša odlična kandidatka za poseg SDR, da sicer bo nekega dne samostojno hodila tudi brez njega, a da bo po operaciji zagotovo veliko lažje in hitreje, pa tudi pot do tam bo občutno krajša, sem sam ostal kot oklofutan, obenem pa sem začutil, kako mi Maja do bolečine stiska roko. Dr. Damjan (s katero sem imel v preteklosti tudi manjši konflikt, a mi je bilo pozneje, ko se je večkrat izkazala za veliko zdravnico in žensko z velikim srcem, zanj kar precej žal) je seveda to najino stisko opazila in hitro dodala, da bo odločitev v vsakem primeru najina, toda midva sva že vedela. Ne in ne! V nobenem primeru in niti pod razno! Da bi po vse tem, kar smo z znojem, solzami in nečloveškim odrekanjem dosegli, zdaj tvegali, da bo šlo nekaj narobe in bo Miša do konca življenja zgolj bilka na invalidskem vozičku? Ne!

Toda nismo bili zaman že v letu 2016, za katerega mi je astrologija napovedovala kup burnega dogajanja. In ko smo stopili skozi vrata in si pljuča napolnili z mrzlim zimskim zrakom, ki je začetni šok neverjetno hitro odgnal, sem pogledal Majo. Čutila je isto kot jaz, a nisem smel tvegati.

»Pridi, greva na kavo,« sem se nasmehnil.

»Zdaj mi pa res ni do kave. Nikogar nočem videti,« mi je odvrnila.

»Tole osebo vsekakor želiš,« sem dodal s tonom, ki ni trpel ugovarjanja in jo malodane porinil v staro francosko kripo, na zadnjem sedežu katere si je Miša že veselo popevala.

Seveda sem točno vedel, kam greva in tudi doza črne pijače, brez katere si sicer življenja sploh ne znam predstavljati, mi je bila tisti trenutek zadnja misel. Maji se namreč ni sanjalo, da sem, medtem ko je klepetala z dr. Damjan, eni od vrhunskih Mišinih fizioterapevtk, ki je v dobrih dveh letih postala že čisto prava družinska prijateljica, natipkal sms, da se je zgodilo nekaj šokantnega in da jo potrebujemo bolj nujno kot kadarkoli poprej. In fizioterapevtka mi je ekspresno, še preden je Maja pozdravila fiziatrinjo, odgovorila, da naj kar pridemo, saj si bo z veseljem vzela čas.

Tudi mene je bilo strah. Bilo me je strah, ko sem pomislil na letenje, bilo me je strah neznane države. Bilo me je strah operacije, o kateri sem že veliko bral, nikoli pa si nisem mislil, da jo bo prestala tudi Miša. Bilo me je strah. Vsega me je bilo strah. A vseeno sem vso pozornost Mišine fizioterapevtke prepustil Maji in se ukvarjal z našim malim glodalčkom, ki se ji seveda ni niti sanjalo, zakaj neki sva kar naenkrat tako razburjena. Videl sem, kako Maja prikimava in kako je iz trenutka v trenutek bolj sproščena in prav to je bilo tisto, kar sem želel doseči.

Maja je bila potolažena in že napol odločena, sam pa še zdaleč ne. Potreboval sem pogovor. Bolj nujno kot kadarkoli in ko sem se z avtobusom LPP vozil po Vodnikovi proti službi in se mi je prek slušalk v ušesih pojavila pesem »We will be heroes« moje najljubše evropske skupine Die Toten hosen, se mi je v telesu zmešal koktajl čustev, ki ga še zdaj ne znam prav opisati. Solze, smeh, jeza, radost, zaskrbljenost …Ni, da ni. Zgolj megleno se spominjam, kako sem naravnost zašprintal z Bavarskega dvora proti majhnemu bencinskemu servisu, na katerem si služim vsakodnevni kruhek, malodane vdrl v pisarno, kjer sta poslovodja in njegova ljubka pomočnica (ter moja dobra prijateljica Ines) nekaj urejala in jima naravnost ukazal, naj se mi zglasita pod drevesom na robu servisa, kjer že pregovorno sestankujemo o stvareh, ki s poslovanjem bencinskega servisa nimajo neposredne povezave.

To, da bom v tekočem letu iz službe odsoten najmanj en mesec, o čemer sem ju bil dolžan obvestiti, je bil seveda najmanjši problem. Projekt SDR ni bil še niti v povojih, kaj šele, da bi z Majo sprejela odločitev ali bova v to jabolko sploh zagrizla. A sam sem se enostavno moral z nekom pogovoriti, mu zaupati, slišati ohrabrujočo misel. Karkoli! Moral sem to dati iz sebe in Boštjan ter Ines, ki ju nimam zgolj za neposredno nadrejena, temveč tudi za dobra prijatelja in osebi z velikim srcem (čeravno morda včasih nekoliko nespretno krmarim med temi tremi opisi), sta me poslušala. Poslušala sta, da sem izbruhal iz sebe vse in še več, kar se je v parih urah nabralo in ko mi je zmanjkalo, me je Ines objela, oba pa sta mi dala vedeti, da mi bo servis stal ob strani, karkoli se bo že dogajalo, najbolj seveda onadva.

Tekom popoldneva je novico izvedela še sodelavka Ana, ki mi je trezno, kot je v njeni navadi, navrgla, naj sploh ne razmišljam ali bi ali ne bi, temveč naj zgrabim priložnost, dokler jo imam, oziroma dokler si slovenski zdravstveni sistem ne premisli in do večera (ko se je moja popoldanska izmena, ki sem jo preživel nekje na robu med koncentracijo, ki je v moji službi ključnega pomena in mislimi na to, kaj sprejeti takšen izziv sploh pomeni), sem bil odločen. Karkoli se zgodi, odšli bomo v ZDA in to opravili. Spet sem tekel z avtobusne postaje do vhodnih vrat in ko sem pogledal Majo v oči, besede niso bile potrebne. Razmišljala sva enako.

Ne morem lagati, da nisem tekom vseh komplikacij, težav in izzivov na trenutke pomislil, da bi bilo bolje, če bi predlog dr. Damjan zavrnili. Bilo je logistike, da naju je nemalokrat bolela glava. Bili so spori z določenimi ljudmi iz zdravstvenega sistema (držite pesti, da mi Maja nekega dne dovoli objaviti dolg in iskren zapis: Ortopedska operacija – vsa resnica). Bilo je ubijajoče čakanje, zaradi katerega sem nekoliko tudi popustil v službi. Bil je strah in bila je negotovost, ko sva z Majo lahko le čakala, da minejo štiri ure posega. Bila je kapitalistična aroganca bolnišničnega menedžerja Leeja, ki je ob dejstvu, da sva morala ortopedsko operacijo plačati sama, ceno le-te, meni nič, tebi nič dvignil za več kot štiri tisoč dolarjev in le dr. Parku gre zahvala, da je znesek na koncu ostal enak, kot bi ga plačala slovenska zdravstvena zavarovalnica. Bile so solze in nemoč ob zloglasnem tretjem dnevu po operaciji. Bila je stresna pot nazaj domov, tekom katere sva z Majo večinoma mislila na vse skrbi, ki so naju čakale. Bilo je… Vsega je bilo.

Pooperativne bolečine so zgolj še oddaljena preteklost. Tako za naju kot tudi za najino borko. Tudi pooperativnih zapletov, kot so naprimer spazmični krči (katere lahko zlahka primerjam s kačo, ki v smrtni grozi divje šavsa naokoli), Miša v nasprotju s kakšnim drugim otrokom ni doživela. Tukaj so zdaj sicer resda šibke mišice, ki pa zdaj z veliko treningi lahko postanejo močne in začnejo opravljati svojo nalogo. Tukaj je tudi sprememba v Mišini miselnosti, saj ne mine dan, da me ne bi v zdravstvenem domu vprašala, če bo kmalu lahko tekla po hodniku, tako kot velika večina drugih dečkov in deklic. Tu je občutna razlika v gibljivosti, ki jo opazim tudi sam, čeprav sem popoln amater. Tu so poročila fizioterapevtk, ki ne morejo verjeti, kaj vse Miša ta trenutek zmore brez nekih vidnejših težav. In tu so moje oči, za katere včasih malodane ne morem verjeti, da mi prikazujejo pravilno sliko, kajti o takšnem in predvsem tako ekspresnem napredku si nisem upal niti sanjati. Še preden zaidem v zaključno misel tega prispevka, v kateri seveda nimam za povedati ničesar, kar do tega trenutka še niste prebrali na tej spletni strani ali na Facebooku, pa morda še najpomembnejši vidik. Tudi bolečin v nogicah in ubijajočih nočnih krčev, ki so jih povzročale do skrajnosti zategnjene mišice, ni več. In četudi bi zanemaril ves napredek. Mar ni že to, da je operacija SDR odpravila bolečine, ki (tako znanost) dosegajo stopnjo jakosti 9, vredno vsega stresa , ki ga tekom tega izziva preživijo tako starši, kot otrok (ali več njih, kot v primeru družine Strazberger)?

Nekajkrat sem že poudaril, a bom še enkrat. Pot do samostojne hoje vsekakor ne bo lahka. Tako Miša, kot midva, bomo morali še veliko garati, da bo samostojna hoja, brez vsakih pripomočkov postala dnevna rutina. Toda že napredek, ki mi malodane vsak dan privabi solze v oči, je dovoljšen razlog za optimizem in za to, da lahko vsakomur, ki še dvomi ali je vredno zagristi v jabolko, imenovano SDR, sporočim, da je to nedvomno bila najboljša odločitev v našem življenju!