Kaj pa zdaj?

»Kaj pa zdaj?« sem vprašal Majo, ko sem na rjava tla našega doma odložil še zadnjo torbo, ki sem jo s težavo privlekel iz velikega avta zveste sodelavke in prijateljice, ki nam je zaradi bizarne okvare naše francoske kripe nesebično priskočila na pomoč ter nas rade volje prišla iskat na največje slovensko letališče.

Bili smo izmučeni. Ne, izmučeni je premila beseda. Bili smo popolnoma izčrpani. Do zadnjih atomov moči. Veliko bolj kot po pristanku v St.Louisu, čeravno je potovanje v ZDA trajalo več kot eno debelo uro dlje kot pot nazaj. Toda ob odhodu je bila pred nami avantura, kaj avantura, izziv v vseh mogočih in nemogočih pomenih te besede, ob vračanju pa so nas (poleg že omenjene nasmejane sodelavke v terminalu, seveda) čakale samo tri stvari. Stres, stres in še malo več stresa. In čeravno se boste morda zgrozili od glave pa do mezinca na desni nogi, vam bom prav prostodušno priznal, da se prihoda domov nismo niti najmanj veselil, kajti prav zares nas (razen ljudi, ki so se po več kot enem mesecu resnično srčno razveselili ponovnega snidenja) ni pričakalo nič prijetnega. Če odštejem nečloveško utrujenost, zaradi katere se zadnjega leta iz meglenega Züricha v sončno, a mrzlo Ljubljano (ki je bila resnično pravi šok, saj smo prišli naravnost iz osrčja ZDA, kjer je na termometru prek velike večine dneva kraljevala dvomestna številka, ki se je začela s številko 3) sploh ne spominjam, je tu bil še sto in en opravek. Poleg najpomembnejše naloge, to je okrevanja in dokončne rehabilitacije poškodbe, ki jo je najinemu zakladu povzročila neusmiljena usoda, je bila na obzorju napoved fronte proti sistemu zaradi ortopedske operacije. Znesek skoraj 10.000 dolarjev, kolikor je stala, sva pokrila z osebnim (potrošniškim) kreditom, kar sva bila zaradi ranjenega ega ortopedske kirurginje tako rekoč prisiljena narediti. Tu je že bila vse prej kot lahka naloga spisati poročilo stroškov bivanja v tujini, ki ga za povrnitev dela le-teh zahteva ZZZS. Tu je bila bizarna okvara starega francozarja v garaži. Tu je bilo vprašanje sredstev za samoplačniške rehabilitacijske nevrofiziotarepije, saj slovenski zdravstveni sistem kljub mnenju dr. Parka, da fizioterapij enostavno nikoli in nikdar ni preveč, več kot ene ure na dan ne priznava. Tu je bila naglo približujoča se vrnitev na delovno mesto v samem centru Ljubljane.  Vse to in še več je bilo po dolgi odsotnosti, ki je bila vse prej kot dopust, napoved čisto prave vojne.

Vprašanje iz začetka tega prispevka seveda ni letelo na mrzlo jesensko zgodnjo popoldansko uro v slovenski prestolnici. In seveda se je Maja, čeravno mi je odgovorila, da bomo počakali na sedmo zvečer in takrat odšli v posteljo, tega dobro zavedala. Obema je bilo kristalno jasno, da se moramo najprej spočiti po naporni poti, nekako premagati časovno razliko (internacionalno t.i. »jet lag«), ki nas bo zagotovo kmalu zgrabila v kremplje, kako se lotiti vseh izzivov, pa je bilo pravo in predvsem zelo zapleteno vprašanje, na katero nihče od naju ni imel odgovora.

»Postanek je pomembnejši od poti,« pravi eden od prepoznavnejših sloganov mojega delodajalca, ki mu služim že tretje desetletje (in upam, da mu bom vse do pogojev za upokojitev, ki jih do tedaj namerava določiti naša zlata državica) in se je tekom tega našega velikega izziva izkazalo za podjetje z velikim srcem. In misel je pravzaprav popolnoma resnična. Po poti proti nekemu cilju se je včasih potrebno ustaviti, se odpočiti, si raztegniti noge, nekaj pojesti in popiti, si odpočiti oči. Divjanje in lovljenje sekund (po neki teoriji bi voznik, ki vozi po avtocesti s hitrostjo 160 kilometrov na uro prišel na cilj zgolj dve minuti pred osebo, ki se drži zakonsko zapovedane omejitve hitrosti 130 kilometrov na uro) nas sicer prav tako pripelje na cilj, a za kakšno ceno? Popolna izčrpanost, lakota, dehidriranost, sitni otroci, nergajoča žena … Je sploh vredno?

In prav tako kot sva se z Majo potrpežljivo, korak za korakov in pod mecenstvom nekaterih srčnih oseb v naslednjih dneh lotila vseh opravkov, začenši z bolniško za potrebe rehabilitacije, ki sem se jo zaradi Majinega fleksibilnejšega službenega urnika odločil koristiti jaz, tako sem zlagoma prišel do spoznanja, da je bila pot v ZDA, v St.Louis prav en takšen postanek na naši poti proti končni zmagi.

Ne samo, da sva si na drugem koncu sveta poleg Miše nekaj miru od vsega divjanja naokoli (birokracija, fizioterapije, spori in polemike z zdravstveno stroko) vzela tudi midva. Če potegnem nekaj vzporednic s cestnim žargonom, smo si privoščili kar dolg postanek. Vprašala sva izkušenejše popotnike in domačine, ki cesto poznajo bolje kot midva, ali smo na pravi poti in kljub vsej psihološki stresnosti postanka, sva izvedela, da moramo zgolj slediti skrbno tlakovani cesti, čeravno še ni čisto dokončana in je še zdaleč ne moremo poimenovati avtocesta. Prav tako ne bo kratka in do sladkega cilja nas čaka še kakšna cestna zapora, zaradi katere bo potrebna zvrhana mera potrpljenja, da bomo našli obvoz tudi po kakšnem kolovozu. Morda bo potreben tudi še kakšen postanek. Za naliti gorivo, spiti kavo in sok, se morda pregrešiti s hamburgerjem … Ko se bomo lahko prek avtokarte tudi osredotočili na trenutno lokacijo, s prstom potovali po doslej prevoženi poti in preračunavali, koliko ur vožnje nam je še preostalo do cilja.

Ne, pot vsekakor ne bo ležerna vožnja, kakršno si (prav tako po neki raziskavi) privošči velika večina voznikov v zadnjih nekaj kilometrih, zmotno misleč, da so že na cilju. Tudi mojih naslednjih šest mesecev ne bo prav preprostih in prav nič ne bo narobe, če priznam, da bi tudi ta trenutek verjetno bilo lažje pobegniti v relativno varno (in toplo) zavetje službe, daleč od vseh problemov, namesto da vsak dan vstajam ob šestih zjutraj in do večera skrbim za mojega malega glodalčka, vključujoč vse slasti in pasti, ki jih to prinaša.

Mišice resda niso več zategnjene in nogice nič več ne bolijo, kot je dobrih 24 ur po operaciji SDR zaprepadeno-začudeno ugotovila Miša sama. Nič več ni spastičnosti, ki je vsa ta leta preprečevala hojo in bi ji na dolgi rok povzročila hude deformacije. Po samoplačniški ortopedski operaciji (zaradi katere se je rehabilitacija lahko takoj nadaljevala, medtem ko to po podobnem posegu v Sloveniji nikakor ne bi bilo mogoče, ker otrok najmanj en mesec sploh ne sme stopiti na noge) se noge tudi veliko lažje in bolj iztegnejo, kot so se kadarkoli.  Ampak trenutno je Miša zaradi vsega tega veliko bolj mehka. In mišice je zdaj treba okrepiti. Zato so zdaj fizioterapije ne pomembnejše kot kadarkoli prej, ampak za Mišo tudi bolj veliko bolj naporne. Toda naša borka bo zdržala. Prav tako kot je vse in še več doslej. Ali, kot se je nekega dne na Facebook strani: »HELP MIŠA WALK« izrazila ena od naših navijačic: »Miša, ti si vzor. Ko Chuck Norris ne zmore več, Petra Majdič vztraja, ko tudi Petra Majdič omaga, narediš ti še en počep.«

Nekega dne bomo pripeljali na cilj. Ustavil bom vozilo, izstopili bomo iz njega in še preden si bomo uspeli dobro pretegniti od vožnje zategle ude, se bomo srčno objemali, se smejali in hkrati jokali od sreče v družbi sorodnikov in premnogih prijateljev. Pot do tu ni bila lahka, potrebnih je bilo kar nekaj zapletenih obvozov, a imamo vse dokaze, da je smer prava. Tudi hitrost je optimalna in varna. Zlagoma vozimo, morda ne trenutke nekoliko čez omejitev hitrosti, a vseeno varno. Vreme je sončno, cesta suha in vozilo v dobrem stanju, z dovolj goriva v rezervoarju. In tudi mi se po postanku in dolgem pogovoru z izkušenim voznikom in serviserjem počutimo povsem drugače. Prerojeno! Samo še zadnji in najpomembnejši del poti moramo zdržati. To je vsa umetnost.