Miša Prelog iz 1.B.!

Veliko lepega se je zgodilo v zadnjih treh mesecih. Na moji Facebook strani ste verjetno zasledili, da sem septembra postala prvošolka. Pru čru Miša. Mama, tata in jaz smo se zelo veselili, da bom šla v šolo, hkrati pa nas je bilo tudi malo strah. Mamo in tata zato, ker nista vedela, ali bom v šoli pridna. Mene pa zato, ker nisem nikoli hodila v vrtec in nisem vedela, kaj pomeni, da vsak dan pol dneva preživiš v veliki skupini otrok. Izkazalo se je, da je bil strah odveč. Že prvega dne sem bila nad šolo navdušena. Vsi otroci se radi igrajo z menoj in jaz se rada igram z njimi. Učitelji pa so zelo prijazni. Vsak dan se naučimo kaj novega. Veliko pesmic že znam. Pa številke znam napisati že do deset. In nekaj črk znam. Tudi računam že. Pa bralno značko delam. In dva krožka obiskujem, žabice raziskujejo in spretni prstki. Pa veliko račk in deteljic dobim v delovne zvezke, ker pridno delam domače naloge.

 

Ker sem v šoli pridna in ker sem obljubila, da bom domače naloge delala tudi na rehabilitaciji, sem lahko v šoli manjkala od 15. oktobra do 10. novembra. Vmes je bil tudi teden dni počitnic, zato so sošolci brez mene v šolo hodili samo tri tedne. Na rehabilitaciji na Poljskem sem bila strašno pridna. Vsak dan (razen v nedeljo) sem imela pet ur fizioterapij in še eno uro sem vsak dan hodila na robotu, ki sem imenuje lokomat. In kot vedno, ko na Poljskem tako pridno telovadim, se je zgodil velik korak naprej.

 

 

Po vrnitvi domov smo ugotovili, da zdaj hodim tudi, če me držijo samo za en prstek. In ker kdor hodi s pomočjo samo enega prstka, bo mogoče kmalu hodil tudi brez pomoči, smo poskusili, ali se bom mogoče spustila tudi brez pomoči. In sem se, nekajkrat mi je uspelo brez pomoči narediti korak ali dva. Kmalu bodo koraki trije, štirje, potem jih bo pet …

 

 

Veselim se praznikov, pojem praznične pesmice in razmišljam, kaj mi bodo prinesli dobri možje. Ter seveda pridno hodim v šolo in telovadim.