Služba za ves dan

Sem že kdaj omenil, da imam rad sneg? Ah, kaj pa govorim, naravnost obožujem ga. Hej, kaj pa bi lahko drugega pričakovali od zagamanega Primorca, ki je tekom svojega življenja v Novi Gorici snežno odejo v domačem kraju morebiti videl trikrat, največ štirikrat? Ko začne naletavati, rad sedim ob oknu, gledam ples majhnih in malo večjih krpic, opazujem, kako bela odeja postaja iz trenutka v trenutek debelejša ter hkrati podoživljam tisti trenutek iz svojega otroštva (je mogoče, da je od takrat minilo že celih 33 let?), ko sem v hiši stare mame, ki je skrbela zame in starejšo sestro, sedel na okenski polici, gledal, kako so snežinke vztrajno pokrivale vrt in dvorišče, si na piškote mazal marmelado ter mislil na mami, ki je hudo bolna ležala v bolnišnici, ne vedoč, da je ne bom videl nikoli več.

A kljub tej moji simpatiji do snežne beline, zaradi katere sem zadnja leta vsakič, ko so meteorologi napovedali sneg, ki ga nato ni bilo od nikoder, trpel hude duševne bolečine, sem tekom te zime po svoje kar vesel, da ga noče biti od nikoder. Nič ne rečem, zelo lepo bi bilo spet sedeti ob oknu in gledati, kako se ulica v našem spalnem naselju spreminja v zimsko pravljico. Zelo lepo bi bilo imeti božično večerjo z dobrimi prijatelji, če bi zunaj vladala tišina, ki jo lahko pričara le snežna odeja. Zelo lepo bi bilo peljati mojega malega glodavčka na sankanje na bližnji grič. A ko pomislim, da bi se v razmajano francosko kripo (nikoli več francoskega avtomobila, prav zares da ne) z že dodobra načetimi zimskimi gumami moral odpeljati v Kamnik, kjer je Miša pri fizioterapevtki Barbari že tradicionalno začela s treningi v novem letu, me kar pošteno zmrazi. Kot Primorec (na začasnem bivanju v Ljubljani, kajpada) že tako ali tako nisem vajen vožnje po snegu, tista cesta mimo Trzina pa je zaradi kaotičnega prometa že sama po sebi dovolj nevarna, četudi ni polna grde, rjave in črne plundre.

Ko sva se z Majo po prihodu iz ZDA dogovarjala, kdo od naju bo za čas rehabilitacije po operaciji vzel bolniški stalež in kdo se bo vrnil v službo, sem vedel, da če bom za nadaljnjih šest mesecev skrb za najin zaklad prevzel jaz, to ne bodo od države plačane počitnice, tekom katerih bi si utegnil spočiti od naporne in ničkolikokrat stresne službe. Že zaradi tega, ker delo na mojem ljubem Petrolu poteka v različnih izmenah, sem se do sedaj z Mišo lahko veliko potepal od ene fizioterapije do druge, nikoli pa si ne bi mislil, da je vse skupaj lahko tako zelo naporno. Miša je sicer zdaj že velika punca, s katero se je moč marsikaj dogovoriti, vseeno pa se ne sme zgoditi, da bi se v njenem želodčku začele delati pajčevine, kaj šele, da bi proste ure ostale neizkoriščene oziroma jih ne bi porabili za takšno ali drugačno igro.

Tako se zjutraj, ko se ga sam zadenem z dobro merico črne kave, Miša pa pohrusta rogljiček in banano, ponavadi odpraviva na prvo serijo treningov (približno dve uri), nato že sledi odmor za kosilo, ki si ga bratsko (Miša 71 procentov, zame vse ostalo) razdeliva v najini najljubši menzi Dobra hiša. Kmalu je na vrsti popoldanski trening (ura ali največ dve), ki je ponavadi lažji, po njem pa se v večini primerov začne že mračiti in čas je, da se prikotaliva domov. Sam sicer ob tem ne počnem nič posebnega. Kot sem omenil zgoraj, je Miša pač zdaj že velika punca in čeprav je bilo še pol leta nazaj absolutno nemogoče, da bi karkoli naredila, če jaz in Maja nisva stala zraven kot prikovana, me zdaj sama zapodi stran, češ da ne more delati, če jo opazujem. Tako čas porabim za urejanje drugih stvari (recimo birokracije, ki je nikoli ne zmanjka) ali pa si privoščim kakšen malo bolj dolg odmor za kavo. Vseeno pa me to tekanje naokoli in predvsem prenašanje Miše, ki ima že skoraj dvajset kilogramov (voziček je prevelik, absolutno preveč neroden in v času, ko bi jo spravil vanj, lahko prehodim že dvesto metrov, ne samo sto) na trenutke toliko izmuči, da zvečer nisem za nobeno rabo več. Ne, moči ni niti, da bi si po dolgem času pogledal kakšen dober filjm, bolečine v križu pa mi ne pustijo več normalno stati na nogah.

Pri vsem tem je seveda najbolj pomembno, da Miša dejansko napreduje. Na tem blogu sem nekajkrat že uporabil najrazličnejše variante pojma »čudež« in prav pri tem ostajam še vedno. Hoja brez kakršnegakoli pripomočka je sicer še vedno precej oddaljena, a dogajajo se stvari, o katerih si lansko leto ob tem času nisem upal niti sanjati. Recimo samostojno stanje ob stolu, ob katerem jo lahko za par sekund povsem spustim in vzamem jakno z obešalnika ali si na ramena oprtam nahrbtnik. Pa veliko močnejši in predvsem pravilnejši koraki. Da trebušnih mišic, ki so že na otip laika veliko bolj čvrste kot so kadarkoli bile in zaradi katerih ravno tako zmore veliko veliko več kot je poleti, niti omenjam ne. Ja, mišice se končno pravilno gradijo, prav tako kot bi se morale od najrosnejših let dalje in to z zavidljivo hitrostjo, ki se ji najbolj izkušeni fizioterapevti včasih komaj lahko načudijo.

Maja po dolgih, dolgih letih spet nekoliko bolj v miru opravlja svojo službo, Mišin brat je očitno na pravi poti proti poklicu in samostojnemu življenju, druga polovica družine (torej Miša in moja malenkost) pa se cele dneve potepa naokoli in se ima fino (čeprav se kdaj pa kdaj tudi skregava, kaj bi lagal). Pravzaprav bi bilo življenje idealno, če ne bi bilo posredi nečesa, kar mi krati spanec od trenutka, ko smo prispeli iz St.Louisa.

Ortopedska operacija. Zdaj seveda vsi veste, kako in kaj se je zgodilo in predvsem zakaj sem najel kredit, da sva tale rutinski poseg v Otroški bolnišnici v St.Louisu dejansko plačala, namesto, da bi vdano v usodo čakala na to, kaj bo zdravstveni sistem naredil z nami. Oziroma z Mišo, če sem bolj natančen. ZZZS, ki je pri celo zgodbi še najmanj kriv, na ortopedsko kliniko najmanj enkrat na mesec pošlje urgentno pismo, naj ortopedi (torej dr. Karin Šara – ehm, se opravičujem za zatipk – Schara) že končno napišejo mnenje o ortopedski operaciji Miše Prelog (pa kakršnokoli že, pozitivno ali negativno), kopijo le-tega poleg mene dobi tudi strokovna direktorica UKC, zgodi pa se ne nič. Ne bev ne mev. In ker ni mnenja, seveda tudi ni podlage ne za plačilo že opravljene operacije, ne za pritožbo. Medtem pa banka, ki je pri vsem skupaj kriva še manj kot ZZZS, z mojega računa vsak mesec pobere dvesto evrov, kar ob konkretno nižji plači zaradi bolniškega staleža, vseh stroških za stanovanje in drugemu stanovanjskemu kreditu vsekakor ni malo.

A kljub vsemu bomo že nekako preživeli. Z Mišo se imava lepo in uživava v družbi drug drugega. Napredek se dogaja tako rekoč s svetlobno hitrostjo, to pa je ta trenutek edino, kar šteje in če smo kdaj pa kdaj tudi v Novi Gorici dočakali sneg, ni vrag, da ne bi nekega dne bila za nas uspešno zaključena epizoda z ortopedsko operacijo. Sam pa bom tudi dočakal dan, ko me zvečer križ ne bo bolel, ker Miše ne bo potrebno prenašati naokoli vsakič, ko bo morala na stranišče. In takrat bodo pozabljene čisto vse skrbi. No, čisto vse verjetno ne, kajti po snegu najverjetneje tudi takrat ne bom znal voziti.