Tretji dan

Ne, prav zares se mi ni sanjalo, Leningrad cowboysi na mojem mobitelu so zahtevali, da odprem oči in zlezem iz prijetne postelje. In to na dan sobotnega jutra, ko me ni čakala služba ali generalno čiščenje stanovanja. Preneumno, samo še eden naj mi reče, da sem v ZDA pravzaprav na počitnicah. Počasi sem dvignil dremuckasto telo z mehke podlage, položil noge na topel tapison in počasi vstal, prav tako kot je moja navada. A naslednji trenutek mi je zašumelo v glavi, noge so klecnile in v kolikor se ne bi zadržal za posteljo, bi bržkone čvoknil po tleh, kot sem dolg in širok.

Na srečo ni bilo nič hudega. Šumenje se je čez nekaj sekund umirilo, vrtoglavica prav tako in povsem v miru sem na mini kuhalno ploščo pristavil kafetjero ter odtaval v kopalnico. Kaj se je v resnici zgodilo oziroma zakaj sem tako težko vstal in zakaj se je moje telo odzvalo tako, kot se je, pa mi je vklopilo šele, ko sem si v obraz prasnil polne dlani hladne vode.

Nepisano, ampak hkrati kot žebelj trdno pribito pravilo pravi, da je pri SDR operaciji za starše najtežji dan, ko se poseg opravi in to sva z Majo precej dobro občutila. Drugi del tega pravila pa pripoveduje, da je za otroke (ki veliko stvari in tako tudi takšne in drugačne operacije dokazano prestajajo veliko lažje od odraslih ljudi, kar je pravzaprav logično) najtežji tretji dan po operaciji. Takrat je, seveda zelo karikirano rečeno, brezskrbnega poležavanja konec. Zdravniki in medicinske sestre iz telesa odstranijo še zadnje igle in cevčice, aparati se odklopijo in začne se dolgotrajen in naporen proces rehabilitacije. In ja, ta je boleč. Družine, ki so svoje otroke že prepustile čarobnim rokam dr. Parka (mislim, da nas je z nami vred ta trenutek v Sloveniji točno dvajset), bodo vedele, o čem govorim,  tiste, ki se na ta poseg še pripravljate ali o njem zgolj razmišljate, pa se čutim dolžan vsaj nekoliko opozoriti. Okrevanje, predvsem ta zloglasni »tretji dan«, je kljub protibolečinskim zdravilom, ki jih otrok dobiva, naporen. In prav tako kot smo starši trpeli na dan operacije psihično, tako otročički tega dne trpijo fizično. Tako. Da ne boste rekli, da vam ni nihče povedal.

Miša je bila že popolnoma nestrpna. Le kdaj bo končno prišla ta ura, ko jo bomo vzdignili in šli v veliko igralnico na prvo fizioterapijo? Razumel sem jo, komu pa ne bi postalo dolgčas tri dni ležati v postelji in gledati risanke (okej, recimo da lahko zanemarim njenega starejšega, pubertetniškega brata). In končno je nastopila tako pričakovana ura. Pol ure nazaj smo ji s pomočjo simpatične medicinske sestre kitajskega porekla v usta vbrizgali polno injekcijo protibolečinskega sirupa Tylenol® in bili smo pripravljeni za nove podvige. Po nekaj minutah zamude je navsezadnje v sobo prišla fizioterapevtka Molly in lahko smo začeli. Kar direktno. Najprej nama je pokazala, kako se otroka pravilno dvigne, da ga čim manj boli in jo prenesla v voziček. Miša, ki je bila sprva vzhičena, da se je znebila dolgočasne postelje, je prvič zastokala že čez nekaj sekund. Boli, tako zelo boli. Z Majo sva se zgolj spogledala in se spomnila vseh opozoril o tretjem dnevu, ki sva jih doslej slišala, a poti nazaj seveda ni bilo. Ko ji je Molly pod noge in za hrbet podložila vzglavnika, smo šli na sprehod po našem dvanajstem nadstropju in čeprav so Mišo še mučile (po vsem videnem sodeč) ne prav mačjekašeljske bolečine, jih je toliko časa blažila s stokanjem in solzami, dokler se ni skoraj povsem pomirila. No, prestavitev na posteljo, pol ure kasneje, je sprejela z vidnim olajšanjem, sam pa sem upal, da je najhuje za nami. Bolj se ne bi mogel motiti …

Ura je bila približno petnajst do dveh, ko sva se z Majo odločila, da je čas, da se odpravimo v telovadnico. Ja, tako direktno to gre. Še zjutraj zgolj sprehod, se čez nekaj ur spremeni v pravo pravcato fizioterapijo v telovadnici. A Miša tokrat, za razliko od jutra ni kazala nobenega navdušenja nad tem, da bi odšla iz majhne bolniške sobice in že, ko sva jo položila v voziček, je začela glasno vpiti od bolečin.

Kako se je vse skupaj stopnjevalo, v resnici nočete vedeti in kot sem že nekajkrat poudaril, sva se z Majo že zdavnaj odločila, da bova najbolj kočljive stvari zadržala v krogu družinske intime.  A bilo je hudo, zelo hudo in tega dejstva ne spremeni niti to, da je Miša na koncu naredila čisto vse raztezne vaje in bila pri vsaki od njih iskreno in iz srca pohvaljena, da nečesa takšnega po SDR operaciji ni zmogel še nihče. No, ko sva Molly povedala, koliko ur fizioterapij je Miša že dala skozi, ji je dejstvo koliko zmore, bilo že nekoliko bolj razumljivo.

A sam sem bil kljub vsemu optimizmu, ki me je preveval v zadnjih dneh, ko sem svojega malega glodavčka opazoval, kako je v borih dveh dneh spet postal dobri stari šaljivec, precej poklapan. Ali rehabilitacija resnično izgleda tako, kot sva pravkar videla? Bodo takšne bolečine resnično trajale mesec dni? Ljudje so naju opozarjali, naj se paziva tretjega dne, da je naporen, potem pa stvari postanejo lažje, a to se je vsaj meni zdelo nemogoče. Če danes tako boli, zakaj bi jutri kaj manj? Ja, rane se celijo, a tako zelo hitro pa se spet ne. In čeprav smo Miši v preostanku popoldneva in večera počasi dvigovali hrbtišče ležišča (tudi tu, v St. Louisu imajo tiste hecne postelje, ki se jih lahko vidi v skoraj vsakem h’woodskem filjmu) in ni niti enkrat zastokala ali potožila nad bolečino, sem popoldanske prizore imel pred očmi še celo pot do hotela, kjer sem se (že spet) zrušil na posteljo in zaspal kot ubit…

Ne vem, kateri slovenski pevec je prepeval, da ima jutro drugačne oči, a po jutranjem šoku, ko me je skorajda na kolena več kot očitno spravila le psiha, sem v bolnico prišel povsem židane volje. Miša je Tylenol (ki sicer ni kakšen narkotik, kot bi marsikdo pomislil, temveč sredstvo za bolečine, ki ga zlahka postavimo ob bok Lekadolu, le da ima nekoliko več stranskih učinkov) dobila že eno uro pred začetkom fizioterapije in čeprav je po poti nekajkrat potožila nad bolečinami, je bilo vse ostalo čista poezija. Od razteznih vaj, ki sva jih z Majo delala sama, saj po odhodu v hotel in pozneje domov, fizioterapevtke pač ne bo z nami, prek tega, da se je Miša navkljub nekaj manjšim bolečinam uspešno prevalila s hrbta na trebuh ter se postavila na vse štiri. Da aktivnega vstajanja iz sedečega položaja, ob katerem je Jolyn pomagala zgolj za vzorec, niti omenjam ne. Seveda je kljub temu z užitkom dočakala trenutek, ko sem jo spet položil v posteljo, a kakršnih koli sledi o dogodkih preteklega dne, enostavno ni bilo na spregled. Popoldne, ko je ob sicer zelo aktivni pomoči celo naredila par korakov in pozneje vozila terapevtsko kolo, pa prav tako ne.

Po pripovedovanju fizioterapevtk, medicinskih sester in gospe Cecilije, bi moralo biti vsak dan lažje. Bolečine bodo sčasoma povsem izginile in nekega dne bo rehabilitacije konec in začelo se bo trdo delo proti samostojni hoji. V 26. tednu rojeni otročiček gospe Kelly, s katero se z Majo izmenično dobivava na kavi, morda ne bo preživel, čeprav se z vso močjo bori za življenje. Vsi navijamo zanj, a nikjer ne piše tudi, da ga bo lahko obdržala, saj se z njegovim očetom, ki jo je zapustil tekom nosečnosti zaradi precej mlajšega dekleta, zdaj pa trdi, da je slaba mati, pogovarja le še prek odvetnikov (kako zelo ameriško, mar ne?). In četudi bi zmagala na sodišču, jo čaka še borba z morda malignimi tumorji, ki so ji jih odkrili po porodu. Sin gospe Lauryn iz Nove Mehike, star prav toliko kot Miša, je ob presaditvi srca devet ur preživel na operacijski mizi in nihče ne ve, če ne bo telo novega organa zavrnilo. Tudi zanj navijamo čisto vsi. In če lahko ti dve mami in še marsikatera druga preživijo vse te ure negotovosti, ubijalskega psihičnega pritiska in nemoči, bomo tudi mi to rehabilitacijo (in ortopedsko operacijo, ki je takorekoč neizogibna) pripeljali do konca. Najhuje je več kot očitno zdaj resnično mimo.