Vse prej kot počitnice

Ahhh, tole pivo iz pločevinke v moji najljubši barvi, ki sem si ga minuto nazaj odprl v atriju našega hotelčka in z užitkom naredil dva požirka, se je resnično prileglo. Cel šestorček sem ga sicer nabavil že v prvih dneh bivanja v St. Louisu iz več razlogov. Lahko bi me mučila časovna razlika ali nespečnost zaradi stresa bližajoče se operacije. Lahko bi samo malo degustiral, toliko, da vidim, kakšno pivo se v ZDA dejansko toči in pije. Lahko bi si ga privoščil tistega večera po operaciji, kot sem sprva nameraval, toliko da bi proslavil veličastno zmago. Lahko bi se mi pa preprosto prileglo, prav tako, kot se mi je nocoj.

Alkohola sicer že dolgo ne pijem več. Nikoli nisem in nikoli ne bom rekel, da sem abstinent, saj se na kakšni resnično prijetni zabavi ali nogometnem gostovanju kluba, za katerega mi bije srce oziroma reprezentance, za katero bom stiskal pesti do konca svojih dni in včasih tudi na dopustu, rad pregrešim, a sicer se na kozarec vina, pločevinko oziroma steklenico piva ali šilce žganega enostavno ne spomnim. Če bi se, bi se morda pregrešil (ja, vem, da je beseda precej neumna) večkrat, a kdo bi ob vseh skrbeh in opravkih sploh pomislil na to, da bi z užitkom enega zvrnil? Tako živim povečini abstinenčno življenje in prav iz srca lahko priznam, da alkohola nič ne pogrešam. A tale precej vodeni Bud Light, ki več kot očitno ni prav veliko močnejši od poljske znamke Žywec, ki sem jo kar nekaj let nazaj zlival vase kot vodo in ostajal trezen, sem si po današnjem stresnem dnevu prav zares zaslužil. Konec koncev sem s svojima dekletoma dejansko na dopustu. Hm, no ja, tako vsaj pravi razpored v pisarni na mojem delovnem mestu v centru Ljubljane.

Nisem štel in tako ne vem, kolikokrat sem pred odhodom v ZDA slišal stavke tipa: »Ma boli vas, za en mesec greste v Ameriko uživat«. No, če bi bil slučajno toliko pikolovski, da bi takšne in podobne izjave skušal prešteti, bi verjetno število njih šlo v večkratnike števila 71. A čeprav sem (za razliko od Maje, ki dejansko – naj se sliši še tako neverjetno – vsak večer in večino noči dela za službo) uradno resnično na dopustu, mi lahko verjamete, da ni naše bivanje v St. Louisu niti malo podobno kakšnim spodobnim počitnicam, če že nekako (konec koncev smo ne samo v tujini, temveč celo na drugi celini), pa so vsaj neverjetno fizično in psihološko naporne. In če vam bom ob povratku domov prostodušno priznal, da sem v Ameriki dodobra spoznal zgolj notranjost otroške bolnišnice, to ne bo prav daleč od resnice.

Prve dni je vse skupaj celo bilo nekoliko zabavno. Odkrivanje Amerike. Waw, to neverjetno čudo sodobnega sveta. Povsem neznano okolje, neznana kultura, neznani ljudje, neznana vozila, neznan denar (o, ja … ), neznane merske enote, neznan jezik (kar poskušajte razumeti narečje mlade temnopolte punce v McDonald’su, če ne verjamete), neznana hrana in pijača, neznan … Mah, kaj pa govorim, vse je bilo neznano in ob vsakem koraku, ki smo ga naredili, sem se počutil kot Eddie Murphy v tisti legendarni komediji Coming to America. Videli smo kultni Arch (sicer samo od daleč, ampak vendarle), obiskali fenomenalen živalski vrt, ki je od ranega jutra do poznega večera povsem zastonj na voljo tako domačinom kot turistom, odkrivali slasti in pasti ameriške prehrane, si privoščili nakup osnovnih živil in morda na trenutke celo dokaj prepričljivo igrali turiste. A ves čas je kot Damoklejev meč nad nami viselo tisto … Čez nekaj dni nas čaka operacija. In tako je živčnost v vseh treh vsak dan bolj naraščala, da nam na koncu pravzaprav ni bilo takorekoč do ničesar.

Kako se je razpletlo, seveda veste. Miša je poseg več kot uspešno prestala in nato tri dni nepremično ležala z Majo na eni in mojo malenkostjo na drugi strani, s to razliko, da je Maja v bolnišnici ostala tudi ponoči, sam pa sem jo še pred mrakom popihal v hotelsko sobo, kjer sem ponavadi zaspal po dveh minutah kviza Idiotest, ki mi je neverjetno prirasel k srcu. A brezskrbnega poležavanja je bilo po petih dneh nepreklicno konec in mislim, da vam brez vsake slabe vesti, še preden Maja napiše novico, lahko vam izdam, da Miša zadnje dni na tisti uri fizioterapije v bolnišnici, gladko ruši vsa do sedaj znana dejstva o tem, kaj otroci po SDR operaciji zmorejo. Kar brez dvoma pomeni samo eno in sicer, da je prišla v ZDA v vrhunski formi. Kot da to samo po sebi ne bi bilo dovolj, so tudi bolečine skoraj povsem prenehale, seveda pa je res, da se navodil fizioterapevtk o pravilnem rokovanju (ja, še ena neumna beseda) z otrokom držim do potankosti. No, Miša pa tudi.

Počakaj, no, Volk, boste rekli. Ena ura fizioterapije na dan. Kaj pa ves ostali čas? Ja, res je, na razpolago imamo še ves ljubi dan. Ki ga z Majo porabiva za … fizioterapije. Seveda najino delo ni tako zelo strokovno kot delo slovenskih in ameriških fizioterapevtk, a več kot očitno delava nekaj zelo v redu. Raztezne vaje, stanje na nogicah, učenje hoje in kobacanja (slednjega povsem na novo), ob vsem tem pa skrbeti, da nas lakota ali dehidracija ne dobita nepripravljene. Spet bo zvenelo kot javkanje, čeprav to v osnovi ni moj namen, a zvečer ponavadi zgolj še pademo v posteljo in zaspimo kot ubiti. No, ne vsi, Maja začne delati za službo in v posteljo pride ob treh, celo štirih.

Ob vsem tem se mi sicer zdi izredno zanimivo dejstvo, da nas nič kaj preveč ne tare domotožje. Ja, pogrešamo slovensko hrano, tako okus kot porcije, ki jih ponavadi dobimo v naši najljubši menzi Dobra hiša, a če tole zanemarim, lahko rečem, da smo se kar privadili življenju v ZDA. Konec koncev ni tako zelo drugačno kot doma, da pa ne bomo po povratku potrebovali enega poštenega dopusta, si tudi ne upam trditi. Konec koncev, če lahko nekdo ob prihodu z morja izjavi, da potrebuje dopust, da se spočije od dopusta, ne bo nič kaj dosti narobe, če si nekaj takšnega privoščim tudi sam. Kdo bi mi sploh lahko zameril, kajne? Ups, pozna ura je že, bolje da se spravim v posteljo, zjutraj bo budilka ob 06:30 precej neusmiljena in prav nič dopustniška.